Zgodovina Ribnice
Prva omemba Ribnice sega v leto 1220, ko je to področje obvladovala fevdalna rodbina Turjačanov, in sicer kot gospostvo Rewenicz, v srednjem veku pa se je ime spremenilo v Reiffnitz, kakor ji je pravil tudi Janez Vajkard Valvasor (glej sliko poleg).
Leto 1492 je zaznamovalo razvoj Ribnice, kjer se je začelo izdelovanje ribniške suhe robe. Zaradi nenehnih problemov, kot so turški vpadi, slabe letine in pritisk cehov je 23. oktobra leta 1492 cesar Friderik III. izdal za ribniško območje poseben začasni privilegij, ki ga danes poznamo kot krošnjarski patent, ki je dovoljeval prosto trgovanje z oljem, suknom, živino, platnom, maslom ter domačimi lesnimi in lončenimi izdelki po celotnem avstrijskem cesarstvu. Privilegij, ki je bil sprva izdan kot začasni ukrep, je s kasnejšimi potrditvami drugih vladarjev, postal pravna podlaga za razvoj krošnjarske trgovine, ki že stoletja določa način življenja prebivalcev Ribnice.
Zaradi tega, vsako leto 23. oktobra, Ribnica praznuje občinski praznik. Najprej so Ribničani izdelovali lesene predmete zase, vendar sta jih njihova iznajdljivost in pretkanost hitro pripeljala do prodaje ribniške suhe robe. Prvi sejmi suhe robe so se pojavili že v 16. stoletju, ko so imeli ribniški tržani s cesarskim dovoljenjem tedenske sejme kot posebno trško svoboščino. Ribniški semenj suhe robe in lončarstva se že od začetka organizira vsako prvo nedeljo v septembru, ko se na ribniškem trgu pojavi približno 400 stojnic. To je v naslednjih stoletjih prebivalcem predstavljalo pomemben vir zaslužka, zato se je lesna obrt hitro širila s prenašanjem znanja iz roda v rod.
V Ribnici poznamo tradicionalne dejavnosti, ki so se razvile skozi stoletja obrti, in sicer suhorobarstvo in lončarstvo. Dobro sta razviti zaradi obilice lesa in gline, zato ju imamo za najmočnejši panogi v Ribniški dolini. Danes so poleg suhorobarstva in lončarstva razvite še druge gospodarske dejavnosti kot so predelava lesa, izdelava stavbnega pohištva ter kovinarstvo. O ribniškem lončarstvu je prvi poročal Janez Vajkard Valvasor v svoji knjigi Slava Vojvodine Kranjske leta 1689. Veliko večino lončarskega znanja so otrokom prenašali iz roda v rod očetje, nekateri pa so svoje otroke pošiljali k vaškim lončarjem, pri katerih so se učili od mladih let. Velikokrat so pri obrti sodelovale vse generacije, ki so živele pod isto streho.
Krošnjarski patent je pripomogel k temu, da je bila ribniška roba že v 15. stoletju dostopna vsem v cesarstvu, saj se je razvila potujoča trgovina z izdelki, ki so jo nosili s krošnjo na ramenih – temu danes pravimo krošnjarstvo.
Pri Ribničanu z veseljem in tradicijo že mnogo let skrbimo tudi za ljubitelje starih običajev, orodij in lesenih izdelkov iz suhe robe. Zato vse, ki vas zanimajo tradicionalni izdelki, vabimo, da pogledate na podstran: https://www.ribnican.si/meni/leseni-pripomocki-izdelki/